Trenutno bi zlata ribica sposobna izpolnjevanja želja, kot smo je bili vajeni iz pravljic v zgodnjem otroštvu, pri meni utrpela hudo brezdelje. Čas bi ji tako krajšala le ena, zaradi spleta okoliščin zelo težko uresničljiva želja, in sicer, da bi me nagradila z urico sproščenega klepeta ob kavici, s specifično zalo, mlado damo, da jo tako končno prepričam v varnost, toplino in pristnost mojega zavetja, kjer bi me potem s kraljevanjem mojemu vsakdanu, razveseljevala in napajala s pristnostjo svoje ženskosti.
Nasploh je življenje lažje, ko človek končno sprejme nepopolnost vsakdana, in skoči iz objema usode in skrajno destruktivnega samopomilovanja, ter si po svoji volji začrta novo pot v svetlejšo prihodnost. Res da zavoljo površnosti prvega vtisa, plitkosti današnjih odnosov in samozavedanja, nepazljivemu očesu, razen manjše razlike v pristopu, ni zaznati večjih sprememb, vendar lahko tudi iz lastnih (zaenkrat še bolj skromnih) izkušenj povem, da je ta opazka vse prej kot zanemarljiva. Še več, lahko bi se celo reklo, da je pristop “vse”. Način kako se spoprimeš z življenjem, ti v hipu začrta tvoj uspeh in zadovoljstvo v tvoji prihodnosti. Lahko se podaš na pot bojevnika, ali pa v samopomilovanju predaš t.i. usodi. Vsakdo je usposobljen tako za prvo kot tudi drugo pot, vendar se med njima izrazi bistvena razlika: za sledenje prvemu smerokazu je potrebno ogromno energije, še več volje in pa skoraj nenaravna želja. Vsekakor to ni izbira manjšega odpora, in pohajkovanje po coni udobja ni njen luksuz. Potrebno je namreč njeno konstantno raztezanje, neutrudno razkrivanje misterijev lastne osebnosti in odpovedovanje hipnim pregreham. In nagrada - živeti človeka vredno življenje. Ne polbudno tavanje med množico zablode in samopomilovanja, ampak zavedanje trenutka, užitek in zadovoljstvo ob izpolnjevanju pravih, zastavljenih si ciljev, ustvarjanje lastnih in občudovanje obstoječih čudežev, s katerimi nas je obdarila mati narava. Popolnoma samoumevno pa ti postane tudi sprejemanje soljudi, kakršni so v svojem bistvu - kjer prekipevanju njihove dobrote in dobrih namenov ni videti konca. In ko tvoj um enkrat uzre to obzorje, poti nazaj ni več. Ostane le brezkončno udejstvovanje sreče in zadovoljstva.
P.S. (za tisto “specifično kraljično”):
Punca ne poznam te. Prav imaš. Vendar pa točno vem, kdaj zrem v oči človeku, katerega družbe bi si želel na poti skozi življenje. Prijatelja, mogoče celo intimna, ali pač tujca. Življenje je tvoje, tako tudi odločitev 
Leave a Reply